Jezero življenja

1.

Pihajte, divja vetrovja mojega otroštva,
usoda, šibaj z bičem prepletena.
Pred teboj sem bežal, bič neutrudni,
in pred vami, divja vetrovja,
bežal sem kot pred nočno moro in najtemnejšimi sanjami,
čez gore, čez ravnice, jezera ali oceane.
V tem begu skozi nebivanje
sploh nisem opazil, kdaj sem zrasel in kako sem postal mož
in dobil sina in hčerko – ravno toliko da ne zamre moje ime.
Vendar sem bežal še dalje kot zver pregnana,
bežal pred seboj, da bi zlomil čeljust neotroškega otroštva,
katerega ostri zobje in divja vetrovja še danes rovarijo in
besnijo skozi moje gozdove in po poljanah,
dokler se nisem znašel sam s črnim svetom
in nazadnje dojel, da moja usoda ni le moja,
temveč tudi usoda celotnega mojega naroda.
Črne lepotice so cele noči plesale
nekakšne nerazumljive in tako podobne plese
preteklosti in sedanjosti njihovega naroda,
glas starega Dialla* pa
je razplamteval njihov ples z blagim ognjem,
budno bdel nad njimi in jih nežno božal,
dokler tamtami niso iz oči najlepših plesalk
privabili velikih solz
in so se solze kot zvezdni most nanizale in zazvenele
od Joala**
do Štipa,***
od črnega kontinenta
do Makedonije.

2.

Je bila tudi to neka nočna mora mojega otroštva?
A glej, mesto moje, po zvezdni se poti vračam k tebi.
K tebi, mesto moje, prihajam utrujen in postaran, kakor me je svet preoblikoval.
Svet je večen, naša večnost pa kratka.
K tebi prihajam z vsemi brezskrbnimi in izgubljenimi otroštvi, ki sem jih bil srečal po poti,
z vsemi upanji in tegobami ljudi, ki sem jih bil spoznal,
in odvržem ta težak tovor v vodnjak tvoje zgodovine,
ti zlovešča usoda pa jo preženi,
da požene neko novo otroštvo,
priznano in sprejeto s strani celotnega človeštva
kot dobrota in Makedonija.

3.

O, mesto moje!
Moje jezero življenja!
Jezero vseh jezer, v katerih so me potapljali valovi življenja.
Na tvoji neravni površini sem prvič občutil
vse neravnice sveta
in iz teh temnih otroških daljav
me še vedno mamijo vrtoglave višave
in stopam po neprehojenih neravnicah.
Na vseh tvojih bregovih se vzdigujejo zračni valovi,
vsi te škropijo,
vsi po malem grabijo,
le en breg tvoj se kopa v beli svetlobi,
skozi katero kuka tvoja pravkar v nasmeh odeta zgodovina,
ki vsi so jo gradili, dograjevali in o njej kot zgrajeni sanjali,
o tvoji zgodovini kot mostu, ki razprostira se po svetu
in ga kot ptica obletava s krili,
od sonca ožganimi in od neviht polomljenimi,
a z očmi in s srcem Makedonije.
Divjajte strašni viharji,
jezero valovito svoje bregove naplavlja,
jezero se širi,
in dokler ne najde svojega izliva v svet,
nihče ga pomiriti ne bo mogel.
Jezero valov se pod nebo vzdiguje,
zgoraj sredi črnih valov pa galeja komaj opazna
valovom kot zvezda kljubuje in času nasprotuje.
Razmajana od neviht in agonije poroda
galeja skozi nevihte plove, enkrat izginja med valovi spet drugič se iz njih povzdigne
pod imenom Makedonija.

Aco Šopov, ЗЛАТЕН КРУГ НА ВРЕМЕТО = ZLATI KROG ČASA, Makedonsko kulturno društvo sv. Cirila in Metoda – Kranj in Zveza MKD v Republiki Sloveniji, Kranj, 2024.-  217 str.
Песната за првпат е објавена во Нова Македонија, 31.12.1976 и 1,2 јануари 1977, стр. 20
Prevedla Sonja Cekova Stojanoska

* Diallo, tradicionalni pesnik Zahodne Afrike
** Joal, vas v Senegalu, rojstni kraj pesnika in državnika Léopolda
Sédarja Senghorja
*** Štip, rojstni kraj Aca Šopova