Nebivanje

1.

Hodil sem dolgo, celo večnost sem hodil
od sebe do tvojega nebivanja.
Po požarih sem hodil, po ruševinah,
po pogoriščih.
Po pripeki, po suši, po temotnosti.
Hranil sem se s kruhom tvoje zalosti,
napajal sem se iz grla tvoje pesmi.

Ne glej črnih suhih brazd,
ki parajo moj obraz −
podaril mi jih je obraz zemlje.
Ne glej ukrivljenosti pleč −
prinesla jih je utrujenost hribovja.
Poglej te roke −
dva ognja,
dve reki,
temno čakanje.
Poglej te dlani −
dve polji,
dve suši,
gluho tarnanje.

Hodil sem dolgo, celo večnost sem hodil
od tebe do mojega nebivanja.

2.
A vse se je zgodilo neko noč,
noč drevja,
noč listja,
noč mrzlega rova.
Potonil sem v visoke trave,
v trave in gosto mahovje.

Zgodilo se je neko noč,
resnično in neresnično,
starodavni pravljici podobno,
zakopani v globoko podzavest.
Prišla si in me odnesla kot gluha poplava,
kot stržen iz podzemnih mest.

In zdaj sam
pred hribom gorja in človečnosti
na poteh, ki jih ne poznam,
zavijam, raztrgan od gladu in prostaškosti.
Prišla si kot črna voda hude bolezni,
za katero se večno zboleva
od vseh prekletstev in škodoželjnosti.

3.
Voda neprozorna, voda črna,
ki vsak dan utrgaš
po en razprt cvet
s kamna mojega čela
in ga vržeš v mračna brezna
pod tanko lupino svojega telesa,
voda neprozorna, voda črna,
kdo ti je dal to obliko
te misli prekrasne in strašne,
ki ovija moje srce
kot drevo mlada srna,
kdo ti je dal to ime,
voda neprozorna, voda črna?

Kdo je ta, ki neviden v meni sedi
in prižiga ogenj skrivnostni,
kdo podira krvi zid,
kdo mi krade sluh,
kdo odvzema vid,
kdo plast na plast neutrudno plasti,
kdo je ta, ki neviden v meni sedi?

4.
Drevo, ki samevaš na hribu,
gorje v prhki zemlji,
kdo ti je dal moje oči,
ki zore v snu tvojega listja?
Pogled zelêni, zeleno vzpenjanje,
kdo naju je obsodil na isto bedenje?
Drevo, ki samevaš na hribu,
gorje v prhki zemlji,
od kod v meni tvoje globine,
od kod ti v moji krvi?
Kdo je izbrisal z lahko rokó
vse daljine,
vse bližine,
kdo nama je dosodil to nebivanje:
tebi biti pesem, meni biti drevo?

5.
Žena neznana, žena modra,
ki greš vselej mirna
mimo tega okna temine,
gluha za tarnanje,
slepa za obup,
od kod ta lažni mir,
od kod v tebi moja kri?
Žena, varoval sem te kot težko skrivnost,
ki jo bom razkril le tistega dne,
ko se pojavi zasopla kri,
ko nastopi strašna tišina
za smelo poslednjo besedo,
svetlo kot višina,
ostro kot meč.

Od kod v tebi
moja kri, ženska?
Hodil sem dolgo, celo večnost sem hodil
od naju do najinega nebivanja.

Ацо Шопов, Небиднина, 1963

Prevedla Namita Subiotto
Pesem prevedel tudi Ivan Minatti (kot „Brezupnost“) v Blaže Koneski, Aco Šopov, Ante Popovski, Jovan Koteski: Pesmi. Ur. Georgi Stalev. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976.